Pari in družine

Kako so pari v Skupnosti poklicani k svetosti?

Pari in družine v Skupnosti odgovarjajo na klic, ki se je pojavil na različne načine: preko kakšnega srečanja, šole za zakon … Bistveno zanje je, da se podajo na pot, po kateri hodijo za Kristusom, živijo iz njegove ljubezni, ki je močnejša kot vse njihove slabosti in o njej pričujejo svetu. Kdor se angažira v Skupnosti Emanuel, želi živeti evangelij v srcu Cerkve in sveta in se pri tem opirati na brate in sestre, družine, samske, duhovnike in posvečene, ki so zanj »Emanuel«.

V dvoje z Bogom
Pari skušajo svoje zakonsko in družinsko življenje odpirati Bogu – naj ga on obišče, razsvetjuje in prenavlja z vseh plati. Ta združenost z Bogom, ki se uresničuje predvsem v molitvi, bratskem življenju in adoraciji, je neprestana spodbuda za iskren dialog, darovanje sebe v intimnosti zakona, pravo starševsko odgovornost in zmožnost medsebojnega odpuščanja. Zakonci v ponižnosti vsakdanjika izkušajo tudi, kako jim je Bog blizu, kako prevzema nase njihove človeške skrbi in kako brez njega ne morejo ničesar storiti in tudi ne obroditi resničnih sadov.

Družina, skupnost življenja in ljubezni
Družina, ki želi iz svojega doma ustvariti »Cerkev v malem«, na edinstven način kaže svetu božji obraz: v njem so zvestoba, odprtost življenju, gostoljubje, odprtost drugim navkljub najrazličnejšim skrbem, duh slavljenja in veselja tudi v preizkušnjah, zvestoba zakonski obljubi tudi, ko se pojavijo težave, vztrajno darovanje samega sebe, preprosto življenje, sprejemanje ubogih itd. Mar ni v tem poglavitni smisel zakona? Človeška ljubezen, ki, obogatena z Božjimi darovi, postane znamenje Božje ljubezni do vseh ljudi.

Svetost v dvoje
Ne gre toliko za to, da bi pričevali z moralno neoporečnim življenjem. Pomembneje je, da Bogu dopustimo, da deluje v nas in spreminja naša srca. »Zaviti moramo vrat« tisti podobi o svetosti, ki jo povezujemo z neke vrste popolnostjo. Svetost je v tem, da vse pričakujemo od Boga. To ljubezen, ki jo prejemamo in iz nje živimo, želimo deliti drugim okrog sebe, kajti to je vesela novica za ves svet. Pričevati želimo o ljubeči in tolažeči Gospodovi prisotnosti, ki jo On želi podariti vsem ljudem našega časa.

Pričevalci upanja
To ljubezen, ki jo prejemamo in iz nje živimo, želimo deliti drugim okrog sebe, kajti to je vesela novica za ves svet. Pričevati želimo o ljubeči in tolažeči Gospodovi prisotnosti, ki jo On želi podariti vsem ljudem našega časa. Ta pot zaupnega prepuščanja Božjemu usmiljenju predstavlja neverjetno upanje, kajti premnogi so dandanes čedalje slabše pripravljeni na upoštevanje tega, kar predlaga Cerkev in pogosto tudi zelo ranjeni na čustvenem področju.
Če je Bog zares »z nami«, so prav pari tisti, ki lahko mnogim – in v prvi vrsti svojim otrokom – pričujejo o tej neskončni Božji ljubezni.