Pot moje poklicanosti
Spomnim se, da sem se kot desetletna deklica odločila, da se ne bom nikoli poročila. Eden izmed vzrokov za takšno odločitev je bilo pogosto napeto družinsko ozračje in nerazumevanje med staršema. Zakon in poroka se mi nista zdela prav nič zanimiva. Tako sem kasneje »brez težav« v tem smislu preživljala svoja mlada leta. Bila sem sicer pogosto zaljubljena, kakšnih konkretnejših zvez s fanti pa nisem sklepala. Zgradila sem si lepo vizijo prihodnosti, kako bom slavna umetnica, ki bo veliko potovala in se non stop izobraževala. V meni je bilo ves čas študija prisotno veliko hrepenenje po ljubezni in sprejetosti ter nenehno razočaranje nad krhkostjo in nezanesljivostjo človeških odnosov. V nekem obdobju (tik pred spreobrnjenem) sem imela občutek, da smo vsi ljudje izdalajci in da zvesti, prijateljski odnosi sploh ne morejo obstajati.
Ravno v to dokaj razbolelo, pesimistično obdobje je posvetila Božja milost. Nekega novembrskega jutra leta 1991 sem zašla k sv. maši v cerkev na Viču in od takrat naprej se je intenzivno začela moja pot spreobrnjenja. Bog v evharistiji me je tako pritegnil, da sem hodila k sv. maši tudi po dvakrat na dan. Na globlji ravni od razumske sem doživljala čudovito izmenjavo lastne bede in Božje vsemogočnosti ter usmiljenja. Njegova navzočnost v evharistiji me je tako prevzela, da se mi je zgodil »kopernikanski obrat«. Življenje se mi je zelo pospešilo in postalo res intenzivno. Notranje životarjenje se je spreminjalo v pravo avanturo polnega, odrešenega življenja. Kmalu zatem sem po Božji milosti s pomočjo prijateljice Veronike odkrila adoracijo. Začela sem sedeti pred čudovito monštranco z veliko belo hostijo v sredi. Vsakič sem od nje vstala notranje spremenjena. Po nekaj mesecih sem za belo hostijo odkrila obličje, ki me je čisto prevzelo. Zavedla sem se, da me v tej hostijo gleda Jezus. Izkušala sem popolno sprejetost in usmiljenje.
Bila sem čisto prevzeta od Boga. Cele dneve sem molila, odkrila sem rožni venec. Po romanju v Paray le Monial sem se odločila za celoletno šolo za evangelizacijo v Birkensteinu v Nemčiji, kjer sem živela svoje sanje. Prepotovali smo velik del Evrope, oznanjali Boga in častili evharistijo. Moj razum, srce in telo so prejemali najokusnejšo hrano, Bog me je »hranil z najboljšo pšenico«. Ko smo bili na zaključnem romanju šole v Rimu, sem se zaljubila v Cerkev. Odločila sem sem, da bi rada pomagala graditi to veličastno Jezusovo telo. Leta 1993 sem vstopila v Skupnost Emanuel in za ta čudoviti klic se Jezusu še danes vsak dan zahvaljujem.
Logična posledica moje prevzetosti na Bogom in krščanstvom je bila odločitev, da vstopim v obdobje razločevanja glede poklicanosti za sestro v skupnosti. Eno leto sem razločevala svojo poklicanost v ciklusu male Terezije. Vsak mesec sem potovala v Pariz in ta srečanja so bila zame prava izlitja Svetega Duha. Po letu razločevanja sem z veseljem naredila prvi korak. Bogu sem hvaležna za pogum, ki mi ga je takrat dal, saj sem s sestrami iz skupnosti preživela nekaj čudovitih let. Redno sem hodila na duhovne vaje v Francijo, Nemčijo ... Odkrivala sem Boga z razumom in srcem. Po številnih molitvah in globokem češčenju me je Bog vedno bolj ozdravljal in izrisovala se je moja prava podoba. Veselje in čudovita preprostost sester v skupnosti sta izjemni. Nikjer doselj nisem izkusila toliko otroškega veselja kot ravno na duhovnih vajah s sestrami Še danes sem Bogu hvaležna za vsako posvečeno sestro v skupnosti, saj je ta poklicanost čudoviti dar Božjega usmiljenja.
Razločevanje moje poklicanosti se je zaključilo tako, da me je Bog popolnoma ozdravil predsodkov glede zakona in družine, ki jih je bilo veliko. Po nekaj letih razločevanja sem ugotovila, da me zakona in družinskega življenja ni več groza. Izkazalo se je celo nasprotno, tudi v poklicanosti za sv. zakon in družinsko življenje sem odkrila veliko lepoto. Tako veliko, da sem se je začela celo veseliti. Odpor je popolnoma izginil. Sčasoma sem ugotovila, da me Bog kliče v zakonsko in družinsko življenje . V sebi sem doživela globok mir in spravljenost s samo seboj. In popolnoma prepričana sem, da sem svoje mesto darovanja in vsakodnevnega posvečevanja odkrila ob Jezusovih nogah in v Jezusovem srcu. In vse odločitve še danes sprejemam v najgloblji povezanosti z Jezusom. On je odgovor na vsa moja vprašanja. Globoko mu zaupam, saj vem, da je čudovit prijatelj, modri svetovalec in 100 % zvest. Bog mi je podaril čudovitega moža in štiri male čudeže.