Karizme Skupnosti Emanuel

Karizme, ki jih v obilju izkušamo v Skupnosti Emanuel  so milosti Svetega Duha, ki so nam podarjene za rast  svete Cerkve,  za blagor ljudi in so Božji usmiljeni odgovor na potrebe sedanjega sveta.  Katekizem katoliške Cerkve (KKC) pravi (prim. 799, 800), da jih je potrebno sprejemati s hvaležnostjo, ker so karizme čudovito bogastvo milosti za življenjsko moč in rodovitnost apostolata in svetost vsega Kristusovega telesa.  Resnično merilo za karizme je ljubezen. Vedno znova pa je potrebno tudi razločevanje karizem (prim. KKC 801), kajti vsaka karizma mora upoštevati pastirje Cerkve in se podrediti tem pastirjem.

Karizme so torej mnogoter  izraz Božjega obličja, ki so vernikom podarjene zato, da nas usposobijo in pripravijo na prevzem različnih del in nalog za prenovo in še obsežnejšo graditev  Cerkve.

Adoracija, sočutje, evangelizacija

Pierre Goursat je  je  bil po Božji milosti ponižni ustanovitelj  Skupnosti  Emanuel.  Že od svojega spreobrnjenja dalje je bil častilec  Najsvetejšega in sv. Evharistije.  Evharistični  Jezus je postal središče njegovega življenja.  V molitvi srca je  Pierre prepoznaval Božje hrepenenje po reševanju duš. Tako je ob Božjem srcu tudi Pierrovo srce vedno znova zagorelo  v sočutju  od vseh, ki Boga ne poznajo.   Pierre je po češčenju  in prejemanju sv. evharistije postal  misijonar Jezusovega usmiljenega srca.

Tako kot so zanj osebno značilne tri temeljne karizme, ki jih je živel v nenehnem prepletanju (adoracija, sočutje, evangelizacija) so te karizme postale tudi osrednje karizme Skupnosti Emanuel, ki jo je po Božji milosti pomagal ustanoviti.  V adoraciji  člani skupnosti  častijo Jezusa, ki je resnično  navzoč.  Adoracija vname srca v sočutju do vseh, ki Boga ne poznajo. Sočutje vodi v oznanjevanje vesele novice o vstajenju –  evangelizacijo.

 

Adoracija

Člani Skupnosti Emanuel se zavežejo, da bodo, kolikor jim to omogočajo okoliščine, vsak dan daljši čas preživeli v adoraciji . (Č e je le mogoče pred Najsvetejšim) (Prim. Statuti, št. 15) .

Naše življenje mora temeljiti na molitvi, saj je ta privilegiran kraj srečanja z Bogom in poživljajoč vir za naše življenje.  Je srečanje z osebnim Bogom, ki daje življenje in s svojo ljubeznijo in odpuščanjem izpolnjuje hrepenenja naših src.  Ko se vsakodnevno srečujemo z  vstalim  Gospodom, mu postajamo podobni, naša srca se upodabljajo po Božjem srcu, kajti brez njega »ne moremo ničesar storiti.« Evharistična adoracija je molitev združenosti z Bogom, torej molitev Kristusa in njegove Cerkve. Bližina z Jezusom vodi k molitvi in priprošnji za vse ljudi. Adoracija nam tako odpira srce za naše bližnje, za vse ljudi, ki Boga še ne poznajo in nam daje moč, da živimo krščanske kreposti, predvsem pa moč, da pričujemo, da je naš Bog Emanuel, Bog, ki je vedno z nami, navzoč.

Sočutje

Vsakodnevna adoracija v  nas prebuja čustva, ki jih ima Kristus do vseh ljudi:  sočutje do vseh, ki »umirajo od lakote – materialne in duhovne« (Statuti, Preambula, I). Konkretno se sočutje odraža v drži članov Skupnosti do soljudi in v različnih dejavnostih Skupnosti, ki jih prežema klic po življenju pristne ljubezni do bližnjega. V ubogih in trpečih ljubimo Kristusa samega (prim. Mt 25,40). A vendar pri tem ne gre zgolj za lajšanje materialne bede in revščine.

V adoraciji člani Skupnosti spoznavamo, da je največje in najgloblje trpljenje v tem, da človek ne pozna Boga ali  je od njega zaradi greha ločen. V adoraciji se združijo z Jezusovim sočutjem, ki se je najgloblje uresničilo v njegovi daritvi na križu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, (…) da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16–17). Pravo Jezusovo sočutje je v tem, da želi rešiti ljudi, ki jih je ustvaril Oče. Kdor hoče postati učenec Emanuela, mora goreti od želje po tem, da bi mogel skupaj s Kristusom prispevati svoj delež pri odrešenju vseh ljudi.  S pomočjo Božje usmiljene ljubezni postanemo tako člani skupnosti Jezusove roke, usta, noge, njegovo orodje, po katerem lahko nenehno deluje  in tolaži trpljenje svojega ljudstva.

Evangelizacija

Adoracija in sočutje vodita k  oznanjevanju  vesele novice o odrešenju, k evangelizaciji, ta pa je  temeljni razlog za nastanek in obstoj  Skupnosti.

Evangelizacija pomeni oznanjevanje evangelija, tako kot ga je oznanjal Kristus in  nas učita nauk in izročilo   Cerkvi. Ogenj Božje ljubezni člani skupnosti  prinašamo vsem ljudem dobre volje in pri tem  spoštujemo  svobodo  vsakega posameznika. S svojim življenjem in besedo pričujemo, kar so videle  naše oči in slišala naša ušesa ter kar smo doživeli in izkusili s pomočjo trajne božje navzočnosti v našem življenju.

Člani Skupnosti Emanuel  smo še  posebej povabljeni, da  oznanjamo Kristusa tistim, ki Boga ne poznajo ali pa so se od njega oddaljili, in sicer na več načinov:

1. Najprej in predvsem  pričujemo o Bogu z nami z dejanji in  ponižnim delovanjem tam, kjer živimo  in delamo: v družini, med prijatelji, na delovnem mestu … Vsak član Skupnosti je misijonar najprej v svojem okolju.

2.  Ko posamezniki  aktivno sodelujemo v dejavnostih krajevne in vesoljne Cerkve.

3. Sodelujemo  pri apostolskih  misijonskih  dejavnostih, ki se rojevajo v Skupnosti kot odgovor na nove situacije v družbeni, gospodarski, politični in kulturni resničnosti: evangelizacija družin, zaposlenih, mladih itd. Trudimo se za vedno nove  načine  evangelizacije, da bi spregovorili  ljudem v jeziku, ki ga razumejo.

4. Nenazadnje pa se oznanjevanje uresničuje tudi v misijonskih nalogah, ki jih Cerkev izrecno zaupa Skupnosti.

 

Evangelizacije je trajno razpoloženje  članov  Skupnosti, saj so potrebe sedanjega časa velike, »delavcev  pa malo«.   Pierre Goursat  se je nenehno zavedal nujnosti in potrebnosti  misijona, saj je to prvenstvena naloga Skupnosti – oznanjati  Kristusa, upanje  za  vse človeštvo. Goreti moramo za novo cicilzacijo ljubezni, kot je poudarjal tudi blaženi Janez Pavel II.