Rojstvo Skupnosti

Od preproste molitvene skupine do nastanka Skupnosti.

Želja po več kot le skupni molitvi
Okrog obeh ustanoviteljev, Pierra Goursata in Martine Laffite se počasi izoblikuje skupina tistih, ki želijo iti dlje. Tako se poleg molitvene skupine leta 1974 v kraju Gentilly blizu Pariza začne tudi bivanjska hišna skupnost, v kateri živijo Pierre Goursat in še dva brata. To je začetek »Jezusove bratovščine«.

Število članov se postopoma povečuje, tako v molitveni skupini v Parizu, kot med brati in sestrami izven Pariza.

Septembra 1976 se tritedenskih duhovnih vaj, ki potekajo ob večerih in koncih tedna, udeleži štirideset oseb. Skoraj vsi se na koncu pridružijo porajajoči se Skupnosti. Do prvih korakov v Skupnost pride leta 1977. Življenje v Skupnosti (s hišnimi skupnostmi, vikendi, spremstvom) in temeljne karizme Skupnosti (adoracija, sočutje, evangelizacija) se izgrajujejo vedno jasneje, vselej pa ta proces spremljata slavilna molitev in ljubezen do Cerkve.

Istočasno Skupnost Emanuel odkrije Paray-le-Monial. Začnejo se poletna srečanja, ki trajajo še danes. Pierre si želi, da bi množice na novo in na vsem dostopen način odkrile pomen Božje ljubezni do človeka. Ljubezni, ki je preprosta in blizu vsakemu. Tradicija Paraya se nadaljuje s sodelovanjem Prenove v Duhu in izlitjem Svetega Duha – Duha, ki izvira iz odprte Jezusove strani, iz njegovega srca.

Slavilna molitev, evharistična adoracija ter živa in dinamična liturgija so v Parayu magnet za množice in prispevek k novi evangelizaciji.

Tritedenske duhovne vaje, september 1976.

Skupnost dobi ime
Decembra leta 1972 je prostor, v katerem se je zbirala molitvena skupina Pierra Goursata in Martine Catta, postal premajhen. Zdelo se jima je, da je to primeren trenutek za delitev skupine na dvoje. Ena skupina bi poglabljala svojo duhovnost, druga pa bi bila kraj odprtosti in sprejema novih molivcev. Kljub delitvi pa je bilo treba ohraniti skupnega duha in edinost. Zaključek je bil: »Potrebujemo ime«.

V začetku marca 1973 sta se srečali dve članici skupine, Françou in Genevieve. Genevieve je s prijateljico podelila besede iz knjige preroka Izaija, ki jih je prebrala tisti dan: »Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel«.

Françou je nenadoma razumela, da je ime za skupnost Emanuel. Kmalu zatem je srečala neko redovnico iz družbe Marijinega Vnebovzetja, ki je tudi redno prihajala na skupino. Vsa vesela ji je rekla: »Našla sem ime za Skupnost. To bo …« »Emanuel«, je rekla redovnica, še preden je Françou utegnila dokončati svoj stavek.

Ko je Martine slišala za to, je rekla: »Sedaj vem, zakaj sem v zadnjem času vedno, ko sem odprla Sveto Pismo, naletela na stavek :'Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel'. To je citat iz Izaija, ki je naveden na začetku Matejevega evangelija (Mt 1, 23). Pierra so prav posebej ganile besede: »… imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami«. Dejal je: »Emanuel, to je Bog, ki je vedno z nami, Bog, ki se bojuje z nami in ki hodi pred nami v tem boju«.

Ko so ime naznanili drugim, so ga vsi enodušno in z veseljem sprejeli. V njem sta bili zapisani milost in pot Skupnosti. In od tega dne dalje je Skupnost Emanuel pod nenehnim varstvom Device Marije.