Paray le Monial

"Poglej to srce, ki je tako ljubilo ljudi …" (Jezus sveti Marjeti Mariji junija 1675)

Jezusovo srce
V Paray-le-Monialu se je Jezus v 17. stoletju prikazal sveti Marjeti Mariji, ji pokazal svoje, s plameni obdano srce, in dejal: »Poglej to srce, ki je tako ljubilo ljudi«. Ta ljubezen Boga do ljudi, ki doseže svoj vrhunec v trenutku, ko se Jezus iz ljubezni daruje na križu, je polnost razodetja. Po Jezusovi smrti je njegovo srce prebodeno, »da bi tako pokazal svojo neskončno ljubezen«, pravi sveta Katarina Sienska.

Pobožnost čaščenja Jezusovega srca, ki pomeni vrnitev k Bogu ljubezni, se je najprej razširila v Franciji in na Poljskem, kasneje pa po celem svetu … Več papežev je spodbujalo širjenje sporočila Paraya.

17. stoletje je obdobje, v katerem se v Cerkvi močno občutijo negativne posledice janzenizma, ki trdi, da je Bog strog in da so odrešeni samo redki. V Parayu pa Bog ponovno, odločno in blago hkrati, spomni na to, da je On usmiljenje in ljubezen. Za to izbere simbol človeškega srca: Bog je postal človek … nam blizu in je »ljubil je s človeškim srcem« (Gaudium et Spes).

Odkritje Paraya
Že na začetku Skupnosti Emanuel, potem ko so leta 1974 imeli prvo srečanje Prenove v kraju Vezelay – ta kraj je posvečen Mariji Magdaleni, ženi, ki je Jezusu umivala noge –, je imel Pierre navdih, da bi leta 1975 srečanje različnih molitvenih skupin in skupnosti Prenove v Duhu organizirali v Paray-le-Monialu. Dejal je: »Dobro je biti ob Jezusovih nogah, a še bolje je biti pri njegovem srcu«. Ko so naslednje leto res se zbrali tam, so se zavedli, da mineva ravno tristo let od prikazovanj!

Levo: Prvo molitveno srečanje v Paray-le-Monialu, julij 1975 / Desno: Srečanja v Parayu, 1980. Dopoldansko predavanje: (Fotografiji sta iz knjige"Ogenj in upanje")

Od tega prvega srečanja dalje se je Paray-le-Monial razvil v pomembno duhovno in romarsko središče. Pri Jezusovem srcu, v češčenju svete evharistije se ljudje spreobračajo, Cerkev pa črpa novih moči za oznanjevanje evangelija.